Kdo sem in zakaj sem tukaj
Dolgo sem čakala na ta trenutek, da sedaj končno lahko rečem:
»Tukaj sem!«
Veliko korakov je bilo narejenih. Tistih lahkotnih in tistih, ki za seboj pustijo rane, odrgnine, praske, ureznine in brazgotine vseh vrst.
Na telesu, srcu, duši in v umu.
A vse to je unikatna sestavljanka mene same, ki vse to sprejemam kot del svojega zemeljskega poligona.
Zelo zgodaj v življenju sem začutila, da sem drugačna in takrat sem strmela v nebo ter se spraševala iz katere zvezde ali planeta sem padla, da se nikakor ne morem zliti z okolico.
Vedno sem izstopala, pa četudi sem se trudila biti v ozadju.
Saj poznate tisto, ko je v šoli učiteljica napovedala spraševanje in smo se potegnili vase : » samo ne mene, ne mene…«…, in potem je izbrala točno mene.
Z leti sem se zelo spretno naučila zliti z okolico, dokler nekega dne nisem spoznala in prepoznala, da sploh več ne vem KDO in KAJ SEM?!?!
Bil je to boleč, a zelo pomemben trenutek, ki je bil močno povezan z mojo takratno nesrečo, ki me je priklenila na invalidski voziček. Bila je to preizkušnja, ki me je fizično »omejila« le za nekaj let in me pripeljala do velikih spoznanj.
Spomnim se dne, ko sem se prebudila iz nezavesti in spoznala, da ne čutim nog. Jaz, ki sem bila nenehno v gibanju in bosih nog naokrog. Takrat sem se začela prebujati iz tega zemeljskega sna, ki se ovija okrog duše dokler je ne pahne v prepad.
To je bil trenutek, ko sem v svoji zavesti končno prebudila spečo sebe, moj višji Jaz, bi rekli nekateri.
A nikar ne misli, da je samo ta ena težka preizkušnja bila dovolj, da sem se celovito postavila na pot notranje ozdravitve in zavedanja same sebe.
A-a, ne ne, še kar nekaj konkretnih streznitev sem potrebovala, preden sem se resnično ustavila in pogledala v oči…
Komu? Usodi? Resnici?
Mhm, pogledala sem v oči sebe, svoje duše in preteklosti tega življenja, predpreteklosti in nenazadnje sem si začela ogledovati še svojo Karmo in Dharmo…
Sledila sem vsem nitkam, s katerimi sem kot duša v tem telesu povezana… In sedaj sem tukaj 😉
Zakaj Vilin Konj oziroma kaj pomeni?
Simbolika je ena od plasti življenja, ki me spremlja na moji poti spoznavanja sebe. In mojega delovanja nasploh.
Kot otrok sem oboževala oboje: in vile in konje. V bistvu sem oboževala gozd, ki je bil moj dom. Tam kjer sem oživela, pa tega nisem vedela povedati.
Gozd s svojim omamnim vonjem, drevesa, ki sem jih objemala in cvetela ob njihovih vibracijah, živali, ki sem jih srečevala in se z njimi igrala.
Seveda sem bila srečna, polna energije in polna zdravja, če sem pa bosa in odprtih pljuč tekala po gozdu in se pogovarjala z vsemi živimi bitji. Realnimi in imaginarnimi, sploh ni bilo pomembno, jaz sem videla in objemala vse.
Ati me je večkrat opozoril, da se obnašam kot mala »norica«, a nisem kaj prida marala za to.
No, Vilin Konj(ić) je v enem izmed zemeljskih jezikov (srbski) ime za kačjega pastirja, ki sem jih oboževala in še danes je vtisnjen vame.
Hm, kot taista majhna bosonoga deklica, sem si ga vedno predstavljala kot pastirja kač, prav res, čisto tako.
Kako je v sredi med kačami in pazi koga bodo ugriznile, da jih pokara ali pohvali. Kač sem se bala, nikoli sicer vedela zakaj in zato sem bila prepričana, da če bo njihov pastir moj prijatelj, jah, potem bo on pazil name, ne bo jim dovolil, da me katera ugrizne, kajne? Ja, moja domišljija je bila zelo razgibana in brezmejna.
Kačji pastir torej. Mnogo let kasneje sem raziskovala o njegovem pomenu in vsa navdušena ugotovila, da se njegov pomen v celoti zliva z tem kar sem, kar čutim in kako delujem.
Seveda, razlag je veliko, a vse imajo skupno notranjo transformacijo in spremembo v perspektivi, ki človeka pripelje na pot samouresničitve.
Govori o globljem smislu življenja, simbolizira preseganje fizičnega in odpiranje višjih ravni. Opominja nas na iluzije v katerih živimo, z prepoznavanjem lastnega Jaza. Njegovo hitro minljivo življenje nas vodi do zavedanja o pomembnosti: »biti v trenutku« .
Kačji pastir je duhovni vodja, ki spoštuje življenje vseh in vsakega posebej. Ne sodi, ampak živi in pusti živeti.
Je moja žival moči in želim doživeti vse njegove transformacije, katerih del si lahko tudi ti.
Veliko sem razmišljala na kak način bi prenesla vso to ljubezen in toplino, vse to kar sem in želim podariti, ker je itak vsak trenutek v obtoku vesolja, pa vendar, sedaj sem se sama zavestno odločila, da TI dam košček sebe.
In potem sem ugotovila, da bom to naredila po svoje, točno tako kot čutim, ne tako kot je v sistemu zapovedano, da bi moralo biti.
Ni pomembno kdo sem, kakšno ime nosim, kakšen status imam tukaj na Zemlji. Tisto kar je namreč resnično pomembno je to, kar nosim v sebi, česar s prostim očesom ne moreš videti, lahko le začutiš s srcem;
in ker pišem s srcem, z ljubeznijo, vem, da bo vse to doseglo prav to – srce, ljubezen, tebe.
Ni pomembna moja fizična »znamka« (izgled), niti si ne želim nekih priznanj.
Ne želim opletati z titulami, ker je srž mojega delovanja širjenje zavedanja kdo in kaj smo ter kako smo se duše v oklepu telesa, izgubile na svojem popotovanju.
Za seboj imam sicer veliko (let) različnih izobraževanj (in tudi titul), ki vključujejo vse to o čemer bom govorila.
Vse to seveda zelo pomaga pri osebnem širjenju znanja, a papir vse prenese, kajne? Pomembnejše je kako vemo to vnesti v svoje življenje, v vsakdan. Vsa ta znanja so me v resničnem življenju večkrat postavila na preizkušnje, dokler nisem dojela povezave vedeti in živeti. Delujem kot človek, ki ga srečaš na poti in se med skupnim odsekom poti sproščeno pomenkuješ z njim, brez da se obremenjuješ z njegovimi nazivi.
Na koncu dneva smo vsi samo človek, ki bo nekega dne odgovarjal za vse svoje misli, besede in dejanja.
Drugače pa ne skrbi, najdeš me namreč v vsem. V vetru, soncu, dežju, mavrici drevesu, listu, morju, potoku, pticah, kači, medvedu, konju, v…, v vsakem koščku vesolja sem.
Točno tam, kjer si tudi TI.
In ker si tudi TI del mene, ti lahko samo rečem:
»Namaste!«
Sedaj pa potujva,
kamorkoli želiva,
kdaj želiva in kako želiva…
Vilin Konj