Ali sem jaz izbrala raka ali je rak izbral mene?
Vem, delikaten naslov, še bolj pa vprašanje samo.
Pa vendar sem prav zaradi tega vprašanja danes (še) vedno na tej strani mavrice. To bo sedaj zeloo dolgo branje, zato vsaka čast vsem, ki se boste prebili do konca.
Vsem tistim, ki bo moj izbor razlage in uporabe besed mogoče pregrob, preveč krut ali kako drugače moteč, se že v naprej opravičujem in hkrati “sporočam”, da bi večino teh izrazov z veseljem potencirala in še vedno ne bi bila blizu resnice kaj počnemo sami sebi.
Če vam je prehudo, raje ne berite ali zamižite na eno oko, morda celo na obe očesi, lahko preverite svojo toleranco in se podate na novo pot raziskovanja življenja, morda celo novega pogleda…
Ne potrebujem kimanja, odobravanja; grajanje mi je ljubše, ker potem vem, da sem na dobri poti, da me resnično slišite/razumete kaj sporočam in imate svoje lastno mnenje o tem, jaz pa novo snov za raziskovanje.
Ciklični proces, ki ga bom izvajala do zadnjega diha. Raziskovala sebe, svoje globine in vse plitvine zaradi katerih sem pristajala na bankinah z potolčenimi udi, ranjenim srcem, besnim pogledom, stisnjenimi pestmi in odločnostjo, da stvari pridem do dna.
Da sebi pridem do dna.
Zato sem tukaj.
Življenje v tej sferi, v tej dimenziji, na tej strani mavrice ali kakorkoli že bi pač poimenovala bivanje na tem našem čudovitem planetu, nam prinaša veliko preizkušenj s pomočjo katerih rastemo, se razvijamo in še najbolj so namenjene temu, da spoznamo sami sebe, da si pogledamo v oči, da vidimo kdo smo v resnici.
Vse prevečkrat, žal, spregledamo vsa sporočila, ker so morda za nas preblaga in s tem jih ne jemljemo kot nekaj pomembnega. Povečini smo ljudje toliko indiferentni na znake, da potrebujemo pošten udarec, kamorkoli, samo da je pošten, toliko silovit, da nam je sposoben vzeti sapo in nas vsaj za nekaj trenutkov pustiti brez sape, brez besed. Šele takrat se začne kaos v možganih, ki izgleda nekako takole:
“… em, kaj pa je zdaj to bilo?
A gre zares?
Uh, boli…em..
KAJ PA ZDAJ? ?!?!? “
Ja, nastopila je vsesplošna panika v glavi, v srcu, v telesu in vse se začne odražati navzven. Okolica ponori, ker smo mi v sebi “ponoreli”. Bolezen, poškodba, resna odtujitev nečesa (karkoli je pač tisto, da je imelo za nas dovolj veliko vrednost – takšno, da je udarec vreden pozornosti) je zadosten alarm, da se končno premaknemo.
Ok, imamo pa tukaj tudi tiste izjeme, ki še ob tem ostanejo neomajno slepi in rabijo ponovitev oziroma še močnejši hamer (no, kladivo). Se opravičujem, a nobena druga beseda mi ne paše tako zraven, v ta opis.
No, na drugi strani imamo torej to: drugo vrsto “čudakov” (mednje sem se štela tudi jaz), ki se vseh znakov/ udarcev zavedajo, a bodo sebe gnali do izjemne bolečine…
Res vam ne vem povedati zakaj. Včasih sem se tolažila, da zaradi izjemnega praga bolečine, sedaj pa počasi spoznavam, da je vse drugo za tem. No, saj tole bomo ugotavljali na tem blogu.
Ali si bolezen/poškodba/nesreča izbere nas ali smo si mi to sami izbrali?
Jah, in potem sledi veleumno vprašanje: “Zakaj?! Zakaj prav jaz?! “
Boljše bi se bilo vprašati: “Zakaj že to potrebujem?
Kakšno je sporočilo vse te situacije?! “
V bolezen se “zatečemo”, ko smo nekje v svoji globini prepričani, da je to najboljši izhod. Bolezen namreč pomeni odtujitev večine obveznosti, v bistvu od vsega tistega kar nam preprečuje, da ohranjali stik sami s seboj.
Vse splošno je seveda znano, da ko je človek bolan, ga pustimo vsaj na miru in smo do njega uvidevni, če že nismo nagnjeni k temu, da ga crkljamo, razvajamo ali celo pomilujemo.
Kozmični nasvet ob bolezni bi bil:
“Prisluhni sebi, svojemu telesu kaj ti sporoča. Bolezen je namreč sporočilo in hkrati zemljevid, kažipot in recept kako se v bodoče izogniti podobnim stanjem. Ampak, da se razumemo, ne govorim samo o podobnem stanju (fizične) bolezni, marveč o podobnem stanju, ki je privedla do bolezni.
Torej o vzroku, razlogu, ki je bil v nas še preden se je bolezen razvila. Govorim o semenu iz katere je bolezen vzklila …”
In prav bolezen nam jasno kaže na seme, na razlog, na vzrok, ki je povzročil bolezen in le – ta se skriva v nas. V naših strahovih, v naših željah, v naših mislih. Zakomplicirano?
Niti ne, čisto preprosto je. Veliko je že bilo napisanega o tem, L. Hay nam recimo v svoji knjigi Telo je tvoje, daje jasen zemljevid, lahko rečem celo leksikon nas samih. Čudovita popotnica, le naučiti se jo moramo brati, prepoznati, kot prepoznamo cestno prometne znake, ker smo se naučili njihovih pomenov; in točno vemo kaj pomenijo in lahko predvidimo kaj se bo zgodilo, če skrenemo.
Kako čudovito!
Toliko orodij imamo, da lahko najdemo in spoznamo svoje bistvo, a ne, mi ga raje sekamo po bankinah in bližnjicah, potem pa užaljeno, šokirano ali celo ogorčeno gledamo svoje rane in se jezimo na nepravičnost in krutost tega sveta. Povečini še kakšno višje bitje potegnemo v svojo jezo in ga/jo obtožimo kako z nami ravna in v imenu neke višje ljubezni dovoli, da se nam to dogaja.
Ob vsem tem pa pozabljamo na svojo svobodno voljo in vse pretekle odločitve, ki so pripeljale točno do tega trenutka.
Bolezen je lahko izbira karmične razsežnosti za naša pretekla dejanja ali situacija, ki ima v tem življenju nalogo, da nas popelje na bogato popotovanje v odkrivanje zaklada našega življenja.
Lahko bi rekla, da je vse to kakor dejstvo, da vem, da je na mizi vrč vrele vode, sem opozorjena (ali je pač že v moji zavesti, da se lahko poparim),
a jaz pač ne morem, da ne bi in vrč primem, kakorkoli že, ga zlijem nase in se poparim.
Ja, kdo je sedaj kriv? Tisti, ki je vrč postavil na mizo in me seznanil z podrobnostmi ali jaz, ki sem kljub vsemu temu vseeno morala poizkusiti?
Ali zato, ker mi pravila pač niso ljuba…,
ali zato, ker pač moram preveriti, če povedano res drži…,
ali zato, ker pač vedno naredim vse po svoje, kar načeloma naj ne bi bilo narobe, ker s tem obdržim svojo držo, svojo individualnost,
a povsem vseeno je zakaj,
poanta je: kakorkoli se že odločim – je prav (spodobi se in pravično je), da nosim sama odgovornost za svoja dejanja in odločitve.
Kar seješ, to žanješ, kajne?
Ni potem na mestu, da se pritožujem kako da ni pošteno, kako da ni prav, kako je to mogoče itd.
Imamo torej veliko orodij, ki nam govorijo kaj in kako, tudi zakaj, ampak mi…
ah, zgodb je toliko kolikor je življenj…
Na, ta ki sledi, pa je moja.
Da bi se le kdo kaj naučil iz nje in si prihranil kakšen siv las 😉
Tudi moja pot je bila ena prav posebna, kot pot vsakega izmed nas. Vse kar je bilo potrebno se je našlo na moji poti, včasih sem bila v boljši, včasih v slabši koži, včasih bolj “budna”, spet drugič pa čisto zaslepljena. In je nekega dne v meni počilo.
Prekipelo mi je življenje, preizkušnje in občutek, da se nenehno borim z mlini na veter. Don Kihotovstvo mi pač več ni bilo zabavno in sem želela, da se ustavi veter, da se nehajo vrteti mlini in da se ustavim jaz.
Da preprosto vse obstane, da lahko v miru vdihnem in pogledam vso to čudo, ves ta kaos, v katerem sem se znašla. Ne, ne, ni prav, vest ta kaos, v katerega sem sama zašla, ga sama ustvarila.
Nekje na poti sem spoznala, da je vse v meni, da sem vir vsega, da sem JAZ sama svoj vir:
◊ bolezni – zdravja,
◊ ljubezni – sovraštva,
◊ uspeha – neuspeha,
◊ sprejetosti – odrinjenosti,
◊ vir…. vsega,
◊ ker sem preprosto del univerzuma.
In je prišla…
Očitno ideja o bolezni in potem vse kar je prinesla ta namišljena zver s seboj.
Vso jezo in razočaranje, ker bi se naj nekje v sebi zaradi tega počutila “boljše”, a nobena stvar v povezavi z njo ni prinesla radosti.
Očitno sem se odločila, da je za moj počitek in izolacijo najboljše…ja, seveda, zboleti.
Nekaj hudo zakompliciranega mora biti, glede na to, kako sem sita življenja in vsega kar je povezano z njim.
Nekaj takšnega, da bom čez bolezen lahko izlila ves svoj gnev in zamero, ki se je nabirala ves ta čas, a sem jo stoično prenašala ali pa burno in s tem prilivala ognja na ta, tleči bes.
Ko sem se v sebi bojevala se mi ni sanjalo kaj v resnici počnem s seboj in z vsemi, ki so in ki bodo prišli v moje življenje, na mojo pot.
Naše misli, naš fokus in hrana, ki jo vnašamo v telo. Preprosto ni vseeno kaj pojemo in kako delamo s telesom, ker je to naša obleka, obleka duše za katero je treba primerno skrbeti (hudiča, včasih se mi zdi, da se še za avto boljše pobrigamo!).
Vse je povezano v celoto, ki potem tvori to kar pač tvori. Moje telo je vse bolj tvorilo bolezen, ki se je dejansko začela v mojih mislih, dokler se ni razvila do jakosti, kjer mi je bilo telo dejansko (na moje presenečenje seveda) pripravljeno odpovedati, se vdati, predati, odnehati, umreti.
A imela sem njo, malo bitje, ki ga nisem želela zapustiti in zato sem se začela boriti. Najprej v sebi, nato še navzven. In ker sem druge stopnje čudakinja, sem potrebovala še eno borbo, prva ni bila dovolj, prva je bila tako: za šalo, za pokušino kako je imeti raka. Vem, sliši se absurdno, a tudi naš um ve biti absurden, misli in želje kontradiktorne in saj veste kako pravijo: “Pazi kaj si želiš…”
Dolgi procesi skozi dieto, presna hrana in klistirji in tista črna magična kapljica, ki je telo dejansko silila v zdravje, moj um in misli pa v kreativnost. Po naravi sem impulzivna in tako impulzivno se je končal prvi boj, čeprav sem v sebi vedela, da to še zdaleč ni konec, vedela sem, da se je s tem v bistvu vse skupaj šele začelo.
Zakaj? Ker sem končno prišla blizu sebe, ker sem okusila “mir” in bližino sebe, a še vedno si ga nisem vedela brez slabe vesti izboriti. Tekom zdravljenja sem še bolj izgubila zaupanje v ljudi, se še bolj izolirala, naredila nekaj drastičnih korakov, ki so sicer prinesli pozitivne spremembe na dolgi rok, a v trenutku teh korakov je izgledalo kot da ne vem kaj delam.
Nekdo nekje je vedel in videl čemu so ti koraki dobri, jaz sem samo sledila občutku. Po dolgih letih sem namreč spet začela slediti sebi, si prisluhniti, čeprav samo na trenutke. A to so bili prvi koraki, kot koraki malčka, ki preizkuša trdnost svojih malih nožic preden se pogumno prepusti in začne delati korake. Najprej nesigurne s pomočjo podpore, kasneje pa…, saj vemo kako to gre.
Sem hitro dojela, da imeti raka ni prav zabavno in sem v glavi hitro “uredila” vse potrebno za svojo ozdravitev.
Blazen občutek, ko vidiš in slediš vse tiste reakcije in se zavedaš, da je res VSE V TEBI. Ampak sreča? Tisto, ko si oddahneš? Ne, tega pa nisem čutila, tega ni bilo in v sebi je vsa ta pot pustila enega črva, ki več ni mogel ostajati neveden. Postal je vse bolj aktiven in radoveden, vse bolj željan, da oživi bistvo vseh spoznanj. Tale črv spoznanja je dejansko želel, da se ZAVEDAM, da OBČUTIM, da sem JAZ VIR VSEGA, VIR SEBE!
A sem se še kar borila, sama s seboj in z vsemi temi dognanji, spoznanji, hipotezami, ki sem jih na tej poti oblikovala, na koncu pa sem se odločila, da kljub vsemu odneham.
Prav obupala sem nad seboj, se prepričala, da so vse bile le sanje, le iluzija za katero sem si želela, da bi bila resničnost.
Vse bolj sem spoznavala, da je tista magična črna kapljica z vsebnostjo svoje substance morda le preveč vplivala name, me popeljala v moje globine, ki morda to sploh niso bile, ampak je vse bila le sugestija moje želje in prepričanja, da zmorem sama izbojevati ta boj, da je resničnost v meni, v mojih mislih, da sem resnično sama kreator vsega.
Padla sem, ker sem spet dvomila!
Izgledalo je, da sem se vdala, a tisti črv v meni se je bil pripravljen boriti na žive in mrtve, zato me je mrcvaril od znotraj navzven, vse, samo, da bi se znova pobrala.
Le malokdo je vedel kaj se je v meni v resnici dogajalo, a sebi pač ne moremo uiti, kajne?
Dobila sem namig in se odločila, da preizkusim vesolje, da preizkusim vse v kar sem verjela, v kar sem želela verjeti. V nebo sem poslala prošnjo, ker sem potrebovala odgovor, lahko rečem dokaz, ki se bo manifestiral izven mene, ki bo dejansko obstajal v realnem svetu in da bo odgovor na mojo prošnjo prav takšen, da bo to najvišje dobro zame, za moj obstoj, za moj razvoj.
Težko je verjeti, a odgovor je prišel bliskovito, manifestirano, realno, otipljivo. Lahko sem obkljukala vse zahteve, prošnje, želje, karkoli sem že bila poslala.
Prišla je svetloba, moje sonce, ki me je obsijalo s takšno močjo, da sem dolgo časa bila najprej očarana, potem prepričana, da sem se zmotila…,
da takšna toplota ne pripada meni, da si je ne zaslužim in sem se ji uprla, znova sprožila proces bojevanja.
Seveda, moj že poznani vzorec korakanja čez življenje: ali upor ali umik, samo da ni bilo potrebno šariti po vsem tem in iskati bistvo, kaj šele, da bi verjela, da je vse res, da je resnično.
Nikakor nisem mogla sprejeti, da sem dobila odgovor, ker ko ga najdeš, več ne moreš biti slep, preprosto ne gre.
In sem šla še enkrat v boj, tokrat je v meni dirjala huda vojna, najhujša v vsej moji zemeljski zgodovini, a telo ga ni čutilo z vso jakostjo, ne bi bilo pošteno, da bi ga povsem sesula in uničila, telo namreč.
In tokrat niti ni bilo “potrebe”, ker je bilo povsem jasno čemu se borim, s kom se borim.
Borila sem se s seboj, bolezen je bila samo orodje, lahko rečem, da je bolezen bila bojišče, ne tisto s kom se je bilo potrebno boriti.
In svetloba je bila ob meni, z menoj, mi vlivala moči, upanja in zaupanja, dokler nisem nekako začela čutiti v sebi, da se prebujam…, ker sem začenjala razumevati, videti in verjeti.
Prebujanje tudi ni tako enostavno, še posebej, če si predhodno zapletemo zadeve, situacije…,
a kjer je volja, vztrajnost in potrpežljivost, tam se najde tudi pot.
Znova sem sprejela kontroliran vnos hrane (dieto po domače), sprejela sladki pelin, ta trpki okus, ki je naravna oblika kemoterapije in s težkim srcem znova prikimala – sprejela sem črno magično kapljico, kot neizpodbitno pomoč v procesu telesnega, duševnega in mentalnega zdravljenja.
Vsaka od teh komponent je sestavljala košček mozaika na novi poti, ki je tokrat bila precej drugačna. Kot prvo, me je že sama “diagnoza” tokrat prizadela v samo globino, ker sem se z njo dejansko dokončno zavedala kaj sem si storila (SPET!), kaj sem povzročila in ker sem se ustrašila posledic, če mi tokrat ne bi uspelo.
A možnosti za neuspeh nisem imela.
Zaradi vsega kar me je obdajalo: vsi pripomočki za telesno ozdravitev, vsi notranji dejavniki in majhno bitje,
ki ga nisem želela ne izneveriti ne pustiti na cedilu.
In tukaj sem bila tudi jaz, da si končno dokažem kdo sem in kaj sem. In sem se podala v valovanje, ne bom več rekla v boj, ker tega več ne dojemam tako.
To je bila odločitev za življenje, za sprejemanje odločitev, za sprejemanje posledic vsega kar se je nakopičilo, to je bil čas čiščenja kleti, pritličja, nadstropij, mansarde, podstrešja, okolice moje hiše, čiščenje vsega.
Včasih bliskovito in vse povprek, včasih po plasteh, včasih v mirovanju. Prepustila sem se valu življenja, sebe, ljubezni, napak, obžalovanja, spoznanja, resnice, laži, občudovanja, obtoževanja, obsojanja, sodb, sočutja, harmonije…
Začenjala sem ŽIVETI!
In še danes se trudim vsak dan posebej, ne, bolj pošteno je če povem, da se prav vsak trenutek posebej trudim, da ŽIVIM,
da mi srce utripa v ritmu: “CARPE DIEM!“
In naj ne bo pesek v oči:
še pridejo trenutki, ko se mi zatresejo tla pod nogami, še pridejo težke misli in tisto nadležno stanje, ko si želiš samo to, da se potegneš vase in se razblineš v prah.
A sedaj vem, da sem to izbrala, ker sem to potrebovala, da sem v sebi aktivirala tisti speči kozmični DNK, ki v sebi nosi spomine, zavedanje in védenje.
Vsa ta pot, vsa bolečina, resnična in imaginarna, je bila orodje za obujanje notranjih sposobnosti in odklepanje tistih vrat, ki so bila zaprta vse do trenutka, ko je moja zavest ustvarila ključ zanje.
In resnično sem hvaležna, da sem hodila po tej poti, ker zaradi vsakega kamenčka in plevela na njej, sem danes bolj dovzetna, bolj odprta, bolj pozorna, bolj čuječa…, bolj živa in prisotna.
Radi se imejte, še posebej takrat, ko greste narobe, ko delate narobe, ko rečete narobe…,
ker takrat imate ključen moment, DA SE SPREMENITE,
da zavrtite kolo svoje karme v povsem novo,
boljšo smer.