ANTARA POTOVANJE ali KORAKI NA POTI V SEBE
Nekje je treba začeti, če želimo priti do trenutka, ko spoznamo sami sebe, ko sami sebi sežemo v roko. Se sliši neumno?
Najtežje od vsega je narediti korake k sebi, v sebe. Vsaj izgleda tako. Izgleda tudi, da smo vsi prepričani, da točno to obvladamo, da točno in jasno vemo kaj se dogaja in skriva v nas. Pa vendar večinoma ni tako.
Meditacija je v zadnjih letih postala modni hit in nekaj kar preprosto »moraš« obvladati. A pri meditaciji ne gre samo za lotos pozo in mudro (drža rok in prstov), ampak je pomen v resnici globlji. Poanta meditacije je, da srečaš sebe v tem času. In večina ljudi se sploh ne zaveda, da meditacijo že obvladajo. Nekateri jo dosežejo med vrtnarjenjem, drugi med sprehodi in/ali pohodi, planinskimi podvigi, spet tretji med plesom, plavanjem, tudi kuhanjem.
Res pa je, da je tista meditacija v tišini in v določenem položaju posebna, saj takrat ni potrebe, da pazimo kam stopimo ali katero začimbo imamo v rokah itd.. Takrat je res vse ostalo ob strani in je to čas, ko se lahko pogovorimo sami s seboj in uživamo v družbi lastnega obstoja.
To je lahko velik dar in posebna priložnost, da brez vseh ostalih motenj in šumov prisluhnemo sami sebi.
No, po drugi strani pa seveda lahko to postane pravi izziv, ker nam Jaz morda pokaže ali predstavi kakšno stvar ali situacijo, ki se ji med vsakodnevnim vrvežem uspemo zelo elegantno izogniti. Jah, tukaj smo potem na lastnem soočenju in tako so začetki teh »pravih« meditacij na prvi pogled polom in nekaj kar se pač ne da narediti.
Vaja dela mojstra, kajne? Vse dokler mojster ne ustvari vaje 😉
Sama sem si zelo želela doseči miren um in jadrati med oblaki, med meditacijo seveda.
Rek pravi: »…pazi kaj si želiš…«, se povečini samo nasmejemo ob tem, a dejstvo je, da dokler ne dobimo tisto kar smo si res bili zaželeli…, ja, šele takrat spoznamo pravo moč želja, besed, izražanja in pravega točnega opredeljevanja.
Dajmo najprej pogledati zakaj bi želja bila težava
Preprosto zato, ker v mojem dotičnem primeru, nisem bila pripravljena na pogovor s sabo. Jao, koliko je ta moj speči Jaz imel za povedati, pokazati in en kup nemogočih vprašanj se je usulo name.
Ja, meditacija
je lahko naporno srečanje s samim seboj 😉
In potem druga stvar:
Ali se vemo jasno izraziti? Izraziti svoje želje in jih konec koncev tudi vedeti razčleniti? In to z vso suverenostjo, jasnostjo in trdnim prepričanjem? Poleg male nadobudnice in vsevedne pubertetnice, se tudi sama učim kako zelo lahko kdaj skrenemo v svoji komunikaciji. Sem nekako mislila, da sem ja mojster besed, ampak me vsak dan učita, da je življenje nenehna nadgradnja in hiter vrtiljak. Uh, boleč pristanek na trdnih tleh sem doživela, življenje se lepo poigra z nami, bi lahko rekla; ampak – ali se res poigra?
Ali nam samo da isto, kar smo si zaželeli, za kar smo prosili, a v svoji nepopolni nedefiniranosti izrazili željo in jo kot takšno tudi prejeli, dobili?
Čemu smo potem nezadovoljni? Čemu žalost in razočaranje, igranje žrtve, padanja v obup, depresijo?
Mnogo, premnogo imamo poti in glasnikov, ki nam s prstom, z bičem, z palico ali v oblaku, na kakršen koli način že, govorijo in nas opominjajo, opozarjajo, da vse poti vodijo v nas same.
Da, v nas same!
V nas samih je neusahljivi vir vse modrosti, vseh odgovorov na prav vsa vprašanja, za vse situacije s katerimi smo se in se bomo srečali. Nič ni močnejšega od nas samih, noben za mene-ni močnejši od mene same. Zakomplicirano?
Sliši se že tako, a je sila preprosto in to je največja ironija v tem svetu, v tem življenju.
Imamo nešteto različnih modrecev, vsak na svoj način sporoča in predaja del preproste resnice, ker drugi del je v nas samih;
vsi nam poskušajo dopovedati, v čem je žar, čar in moč – mi smo to!
V nas je to, vse je v nas!
In kaj naredimo mi?
Sprašujemo in iščemo še dalje, pri dnevni, beli, močni sončni svetlobi, ki pronica v še najtemnejšo luknjo, ki obsveti še najtežje dostopno špranjo-točno tam mi stojimo in se sprašujemo: »kaj, kje, kako, kdo, zakaj, kam…?« sprašujemo in dvomimo.
Mali princ je rekel, da je bistvo očem skrito – res je! Stojimo namreč pred bistvom, nosimo ga v sebi, poznamo ga, čutimo ga, živimo ga, a se tega ne zavedamo.
Zakaj se tega ne zavedamo? Hm, možnosti in odgovorov je več, vse je odvisno od vsakega posameznika.
Nekateri so preprosto slepi, nekateri nočejo čutiti, nočejo se zavedati, nekaterim je to absurd, mlatenje prazne slame, lari fari itd., nekateri pa preprosto res NE VEDO,
a iščejo in si želijo najti to: KORAKE V SEBE!
Načinov je več, načinov je toliko kolikor je nas, duš, umov, razumov, naših percepcij;
nimam čudežne palčke, ne »recepta«, ki vas bo popeljal na to pot, ki bo namesto vas naredil prve korake.
Kot vsi, ki poskušajo sporočiti to preprosto resnico, bom tudi jaz lahko rekla le to:
»da se vse skriva v vas, nas samih. Le slišati moramo vedeti, videti, se začutiti in si nenazadnje tudi priznati.«
In potem se pojavi vprašanje: »Kako se to naredi?«
Čudovita oseba, sonček nad sončki v mojem življenju, prijateljica,
ki se je prehitro odločila, da bo prestopila mejo mavrice, mi je zmeraj rekla:
» … daj naprej!
Nikoli ne veš kdaj, kje in kdo potrebuje točno in edino tvoj nasmeh…,
nikoli ne boš vedela, kdaj si nekomu s svojim obstojem, z nasm
ehom ali samo toplim pogledom, rešila življenje.
Zakaj, kako?
Pogledala si ga, se ga dotaknila s svojo unikatno energijo in sprožila proces,
reakcijo, ki mu/ji je v tistem trenutku bila potrebna…,
s tem si potrdila njegov obstoj,
mu podelila nasmeh in s tem si hkrati izrazila spoštovanje,
izkazala si mu sočutje za bivanje…
in vse to samo s svojim obstojem?
Karkoli narediš to vpliva na kolesje vsega sveta, celega univerzuma,
če to veš deliti, dati naprej…
nisi in ne boš samo popotnik, temveč krojač,
ustvarjalec, dejavna »duša«…
bodi to, bodi ti, ne boj se dati sebe…«
In tako sem dolga leta iskala, črpala in ustvarjala zakladnico znanja, ki je preraslo v neustavljivo (ne več samo željo) potrebo, da vse to mora ugledati luč sveta.
Lahko bi rekla:
” Klaudi moja, sedaj sem le prišla do točke, ko lahko »dam naprej«, ko je sila po dajanju v meni tako močna, da sem končno naredila to…!”
A hkrati ostajam previdna, saj se zaradi vseh spoznanj, prehojenih poti in narejenih korakov zavedam, resnično zavedam, da ni pomembna samo vsebina, marveč tudi način kako dam to naprej.
Vem,
vsi ga morda ne boste razumeli (mojega načina namreč), nekaterim bom »kar nekaj«, spet drugim bo prižgalo vse žarnice💡 v glavi,
nekateri bodo vzeli in kimali le pri nekaterih korakih,
a dejstvo je, da s tem, ko tole pišem, ko razdajam del sebe – izpolnjujem svoje »malo poslanstvo«, ki ga nosim v sebi, do Univerzuma katerega del sem in prišel je moj čas, da del teh spoznanj,
ki sem jih prejela iz Univerzuma – pošljem nazaj, da se kolesje požene v obe smeri, da bo pretok jasen, dvosmeren…,
s tem bom rasla tudi jaz.
Čudovito popotovanje TI želim in obilo mavričnosti ob korakanju v sebe!
