Zgodba iz dušne skupine
Ali se zavedamo svojega vpliva, ki ga imamo?
Se zavedamo odgovornosti lastnega delovanja, ki resonira dlje in globje kot se uspemo zavedati?
Ste se kdaj spraševali zakaj se sučete točno v tem določenem krogu ljudi?
Ali kaj pomenijo vsi, ki jih “bežno” srečujete v trgovini, na cesti, v parku, vrtcu, bolnišnici, restavraciji, kinu, pri zdravniku itd. ?
Mene je vse to že od malih nog nadvse zanimalo. Zakaj sem se rodila točno mojima staršema?
V krogu ljudi, ki so nekateri bolj, nekateri manj imeli zanimanje ali posluh za moja nadobudna vprašanja in podvige…
Zakaj sem hodila v tisto šolo?
Spoznavala tiste ljudi?
Zakaj nisem živela v tujini kakor moja otroška prijateljica, ki je vsako poletje prinesla kup zanimivih zgodb in jih pripovedovala s tako ljubkim naglasom?
Takšna in podobna vprašanja so me nenehno potiskala v raziskovanje in opazovanje ljudi.
Že lep čas raziskujem to temo in predvsem zadnjih 20 let dobivam odgovore iz različnih kanalov. Odgovore, ki potrjujejo, dopolnjujejo in pojasnjujejo to sila preprosto zagonetko.
Najbolj silovita so sporočila v obliki znamenj, namigov ali ko se na moji poti preprosto znajde duša, ki sem jo priklicala ali manifestirala s svojim fokusom, raziskovanjem ali celo prošnjo.
A dejstvo je, da dokler nismo pripravljeni na določeno osebo in vibracijo, ki jo nosi s seboj…,no, tako dolgo bomo to osebo ali srečevali brez da se bo kaj zgodilo ali pa bo preprosto prišla šele takrat, ko bomo v svojih mislih, srcu in duši odprli ta energijski portal.
Vesolje je poskrbelo za vse, na nas je, da odpremo svoje kanale, jim dovolimo, da so pretočni in v višjih vibracijah, kjer ni materije, ki nas ovira in omejuje.
Draga duša, ki tole bereš:
zavedaj se, da je vsak trenutek dragocen mozaik na tvoji poti.
Prav vsaka misel je lahko gradnik tvoje palače spokojnega miru ali pa kotel viharnega nemira in trpke grenkobe.
Morda lahko naslednja zgodba osvetli to pot…
Učiteljica Metka je v šoli s svojim značajem, mislimi in načinom delovanja vpliva na vse s katerimi se je tekom delovnega dne srečala.
Pa se osredotočimo samo na en razred, ki ga je v enem, dotičnem dnevu poučevala.
Tisti dan je v šolo prišla žalostna, strtega srca, ker so zjutraj na predpražniku našli mrtvega Rinoja.
Rino je bil njihov družinski kuža, ponosni nemški ovčar, ki je svojo vlogo zaščitnika vzel sila resno, a hkrati je bil mehkega srca in se je nadvse rad crkljal. Bil je ljubljenec njene družine in tudi širša okolica ga je oboževala. Vendar je očitno nekomu vseeno bil v napoto, ker je bil deležen strupa v hrani.
Metka je torej prišla v šolo izpolnit svojo zemeljsko nalogo, poučevat otroke. Bila je učiteljica nemškega jezika in v njeno lekcijo tistega dne nikakor ni spadala zgodba o mrtvem ljubljenčku, zaradi česar je imela cmok v grlu in je težje govorila.
Učenci so opazili njeno drugačnost in ker je zmeraj oddajala toplo, prijazno in sodelujočo energijo, so si jo upali vprašati:
“Učiteljica Metka, kako ste danes? Nekam žalostni ste…”
Nehote se je sesedla, obraz je skrila v dlani in zbrala vse moči, da je nabrane solze zadržala in okrepila svoj človeški oklep. Pa vendar se je njen glas tresel, ko je poskušala povsem normalno odgovoriti:
“Oprostite dragi moji, danes res nisem v svoji razposajeni energiji.”
Učenci so bili kakor miške, v pričakovanju, da bo z njimi delila svoje skrbi ali bolečino, so spoštljivo molčali in ji tako dovolili, da je zbrala svoje misli. Če bi padla šivanka na tla, bi jo zagotovo lahko slišali, tako tiho je bilo v razredu.
“Naš kuža, Rino…, zjutraj smo ga našli mrtvega na predpražniku pri vhodnih vratih…”
Ta šolska ura je bila srčna ura spominov.
Učiteljica je z njimi delila nekaj čudovitih spominov na tega srčnega kosmatinca, ki je s svojim življenjem preko te zgodbe spremenil mnogo življenj.
Pripovedovala je o njegovem nagonu, ki je njenemu očetu rešil življenje takrat, ko je doživel srčni zastoj. Rino je z vso silo pritacal do nje ter jo za hlače odvlekel k očetu, ki se je zgrudil v kleti.
Govorila o trenutku, ko je njena štiriletna hči med igro zatavala v gozd in jo je Rino pospremil nazaj domov še preden so uspeli zagnati preplah, ker je niso našli na dvorišču pred hišo, kjer se je pred tem igrala.
Spomnila se je celo dogodka, ko jih je sredi noči prebudil, ker je v bližnjem potoku obležal sosed, ki se je z motorjem hudo poškodoval.
V razredu je bilo 22 otrok in v vsakem izmed njih je njena zgodba nekaj premaknila. V vsakem je prižgala unikaten tok energije.
Učiteljica Metka se zagotovo ni zavedala kako ključna bo njena bolečina, kako ključno bo dejstvo, da je sprejela ne samo vlogo zemeljske učiteljice, temveč tudi vlogo dušne mentorice znotraj te skupine. Kajti otroci, ki jih je poučevala so zagotovo bili del njene družine duš z medsebojnim dušnim dogovorom.
Njena zgodba je navdihnila otroke, vsakega po svoje. Vplivala je nanje, brez da bi to namenoma želela. Energija dogodka se je kakor energijski vihar razširila mednje in nemogoče je bilo predvideti kam vse bo segla ta energija.
Med učenci je bil fant, ki je večkrat skrivaj mučil muce in kamenjal lokalne pse. Njena bolečina se ga je dotaknila, njega zgodba o Rinoju, ki je bil zaščitniški do njene male hčerke, ga je očarala, čeprav je v sebi poskušal najti razloge, da bi se zmrdoval nad njeno pripovedjo.
V sebi je nehote prepoznal željo, da bi tudi on ogrel srce kosmatincu, ki bi bil samo njegov prijatelj. Zaradi te zgodbe je v živalih začel videvati duše, ki čutijo in sobivajo z nami.
Njegov odnos do živali je vplival na njegov odnos do ljudi. Njegova jeznorita narava se je spremenila v dobrohotnega mladeniča, ki je z veseljem priskočil na pomoč svoji zgarani materi in strogemu očetu. Slednja nista vedela kaj je botrovalo tej spremembi, a njegov spremenjen odnos je vplival na celo družino.
Mama ni več jokala, ker je fant bil nebodigatreba in oče več ni imel potrebe, da bi ga vzgajal s trdo roko. Sosedova Tinkara je prepoznala v njem novo, nežno energijo zaradi katere sta del poti iz šole do doma, večkrat in vedno pogosteje, prehodila skupaj.
Mnogo let kasneje je prav zaradi te zgodbe, taisti fant, postal veterinar in svoje delo je opravljal srčno in spoštljivo. Sosedova Tinkara je postala njegova žena in skupaj sta zasnovala zatočišče za živali.
V tem razredu te skupine duš je učiteljica Metka z zgodbo o srčnem psu Roniju aktivirala mnogo dušnih dogovorov, ki so spremenili mnoga življenja.
In točno tako ima vsak od nas vpliv, da spremeni mnogo življenj, da vpliva na rezultat nekega dogodka s katerim na prvi pogled nima nobene povezave.
Zavedajte se svoje moči energijskega vpliva in bodite luč karmičnega svetilnika, ki obsvetljuje cilje zemeljskega popotovanja.
Vsi smo duše določene dušne skupine in vsaka ima svoje naloge.
Nobena med njimi ni bolj ali manj pomembna, saj so vse ključne za dvig duhovne vibracije zemeljskega človeštva.
Šele na drugi strani mavrice, po sprehodu skozi svoje zemeljsko življenje,
bomo zares vedeli in videli,
kam vse in kako silovito,
so se nitke naših dejanj, besed in misli dotaknile, spremenile in vplivale na sočloveka.
Vsi smo kdaj v vlogi mentorja in učitelja, a nenehno smo v vlogi vseživljenjskega študenta.
Zato, draga duša,
bodi spoštljivo ponižna in goreče hvaležna za vsako dušo,
pa četudi samo lahkotno švigne mimo tebe.
V vsej svojo človeški omejenosti namreč ne moremo dovolj ostro zaznati kakšna je njena glavna naloga in namen.
Namaste 🙏