Kdo sem in zakaj sem tukaj

Dolgo sem čakala na ta trenutek, da sedaj končno lahko rečem:

“Tukaj sem!”

Veliko korakov je bilo potrebnih, da sem prišla do sem. Tistih lahkotnih in tistih, ki za seboj pustijo rane, odrgnine, praske in brazgotine vseh vrst. Na telesu, srcu, Duši in v umu. Danes nobenega od njih ne bi izbrisala.

Ne zato, ker bi verjela, da moramo trpeti, da bi rasli. Tega ne verjamem. Temveč zato, ker danes razumem, da je prav vsak od njih postal del unikatne sestavljanke mene. Nekateri so me peljali naprej, nekateri daleč stran od sebe, nekateri pa so me ustavili tako silovito, da mi ni preostalo drugega, kot da se končno zazrem vase.

Moja zgodba pa se je pravzaprav začela že mnogo prej. Kot majhna bosonoga deklica sem bila najbolj živa v gozdu. Gozd je bil moj Dom. Vonj zemlje, drevesa, ki sem jih objemala, živali, veter, listje, voda in blato pod bosimi nogami. Tam sem cvetela, čeprav takrat tega še nisem znala tako poimenovati.

Pogovarjala sem se z vsem živim. Pa tudi s tistim, za kar bi odrasli najbrž rekli, da obstaja samo v otroški domišljiji. Meni je bilo popolnoma vseeno.

Jaz sem videla, čutila, poslušala in objemala vse.

Ati me je večkrat opozoril, da se obnašam kot mala “norica”, a kaj prida nisem marala za to.

In nekje v tem svetu je živel tudi moj kačji pastir (vilin konjić je srbsko ime za kačjega pastirja). Kač sem se bala (kdo ve zakaj?),

zato sem si njegovo ime predstavljala povsem dobesedno:

kot drobnega pastirja, ki stoji sredi kač, jih čuva, opazuje, katera namerava koga ugrizniti, jih malo pokara ali pohvali in skrbi, da je vse tako, kot mora biti.

Če bi bil njihov pastir moj prijatelj,

bi vendar pazil tudi name.

Logično, kajne?

Takrat seveda nisem vedela, da bo prav to drobno bitje mnogo let pozneje postalo simbol moje poti.

 

KO SEM ZAČELA IZGUBLJATI SEBE …

Potem je prišla selitev v mesto. Drug svet. Drugačen ritem. Drugačna pravila.
Počasi sem začela izgubljati svojo prvinsko vez z naravo in z globino obstoja, ki sem jo kot otrok čutila brez potrebe, da bi jo razumela. Materialni svet, pričakovanja in sistem so me počasi pogoltnili.
Naučila sem se prilagajati. Pravzaprav sem se tega naučila zelo dobro. Tako dobro, da sem nekega dne ugotovila, da skoraj ne vem več, kdo sem.
Bosonoga deklica je zbledela, jaz pa sem postajala nekakšna utečena različica sebe. Del sistema. Senca tistega, kar sem nekoč tako spontano čutila.

In potem me je življenje prvič zares ustavilo.

Nesreča…, nezavest…, prebujanje. In trenutek, ko sem ugotovila, da ne čutim nog.
Jaz, ki sem bila nenehno v gibanju, naenkrat nisem mogla nikamor.

Dolgo sem mislila, da je moč v tem, da zmoreš naprej. Šele ko nisem več mogla nikamor, sem začela spoznavati, da je včasih veliko več moči potrebno za to, da obstaneš.

Ko nisem čutila nog, sem počasi začela spet čutiti koščke sebe.

Prebujala se je zavest o energiji, o povezanosti vsega, kar nas obdaja. Močneje sem zaznavala ljudi, njihova čustva in tisto, česar niso izgovorili. Prihajali so občutki, slutnje in nekakšna notranja sporočila, za katera nisem vedela, od kod prihajajo, zakaj jih zaznavam in kaj naj z njimi sploh počnem.

Nisem imela razlage. Imela sem samo izkušnjo.

Šele mnogo let pozneje sem skozi Djotiš spoznala, da se je vse to dogajalo v času mojega prvega Sade Satija.

Takrat nisem vedela niti, kaj Sade Sati je. Vedela sem samo, da me življenje vrača nekam, kjer sem nekoč že bila.
K sebi.

KO JE GLAS POSTAL MOČNEJŠI OD STRAHU …

Toda ena preizkušnja ni bila dovolj, da bi odtlej modro in brez ovinkov hodila po svoji poti.
A-a.
Življenje je z menoj potrebovalo precej več potrpežljivosti. Naslednjo veliko razpoko je odprla izguba prijateljice v rani mladosti.
Spomini nanjo, bolečina in vse neizrečeno so me ponesli tako globoko, da je nekaj v meni postalo močnejše od strahu pred izpostavljanjem. Od nje sem se na uradnem delu pogreba poslovila s pismom. Jaz, ki sem prej najraje ostajala v ozadju. Pisala sem pesmi, zgodbe, scenarije za šolske predstave in igre, toda oder sem z veseljem prepuščala drugim.

Takrat pa ni šlo drugače. In nekaj se je odprlo. Kot da mi je življenje reklo: “Vidiš? Tudi to si ti.”

Kmalu zatem sem se znašla na televizijski avdiciji in presenečeno ugotovila, da se kamer sploh ne bojim. Hkrati sem skoraj takoj začutila tudi, da ta svet ni tisto, kar iščem. Nisem iskala odra. Iskala sem nekaj globljega.
Začela sem voditi izobraževalne seminarje in tam odkrila nekaj, kar me spremlja še danes…, veselje ob poučevanju in predvsem ob trenutku, ko človek v sebi nenadoma prepozna nekaj, česar prej ni videl.

Talent. Željo. Sposobnost. Pogum. Novo možnost.

Vedno manj me je zanimalo samo, kaj človek zna, in vedno bolj, kaj v njem še spi.

Sledila so leta raziskovanja, učenja in zelo različnih življenjskih izkušenj.
Bioenergija. Reiki. Poglobljeno raziskovanje krščanske vere. Duhovnost na eni strani in na drugi zelo stvaren svet podjetništva, komerciale, marketinga in managementa.
Delovala sem v zavarovalništvu, kozmetiki in drugih poslovnih okoljih. Učila sem se komunikacije, dela z ljudmi, prodaje, organizacije, odgovornosti in vodenja.
Dolgo se mi je zdelo, da hodim po zelo različnih poteh. Danes vidim, da sem na vseh raziskovala isto stvar.

Človeka.

Kaj ga premakne. Kaj ga ustavi. Česa si želi. Česa se boji. Zakaj vztraja tam, kjer ni srečen. Zakaj ne stopi tja, kamor ga vleče srce. Kaj v njem potrebuje samo majhen impulz, da se prebudi.

Od nekdaj me je zanimalo, kaj je pod površino. Od kod prihajajo naši vzgibi. Zakaj smo takšni, kot smo. Kaj je resnično naše in kaj smo skozi življenje samo prevzeli. In kakšni bi lahko postali, “če bi bilo drugače”.

A življenje me je počasi naučilo še nečesa izjemno pomembnega…, da ni dovolj VEDETI!

Znanje, ki ga NE znamo prenesti v življenje, ostane SAMO informacija.

Modrost se namreč začne tam, kjer tisto nekaj, kar razumemo, počasi tudi postane način, kako dejansko živimo.

In potem me je življenje  ustavilo drugič…

Drugi večji telesni kolaps me je pripeljal do Djotiša.
Nežno? Niti približno. Bilo je, kot bi me tornado potegnil v svojo sredico in me vrtel toliko časa, dokler nisem končno dojela:

Tukaj je nekaj zate. Poglej globlje.
In sem. Ko nekaj resnično pritegne mojo pozornost, namreč težko ostanem na površini. Potrebujem globino. Natančnost. Raziskovanje. Povezovanje. Preverjanje.
Djotiš sem začela dobesedno goltati. Ob delu medicinske sestre, skrbi za drugega človeka in čisto vsakdanjih obveznostih, sem prosti čas namenjala vedskemu znanju. Brala sem, študirala, raziskovala in počasi odkrivala svet, za katerega sem imela nenavaden občutek, da je hkrati popolnoma nov in zelo star znanec.

 

In v njem sem našla marsikaj, kar je počasi začelo povezovati niti mojega življenja. Djotiš mi ni dal vseh odgovorov. Hvaležna sem, da mi jih ni.
Naučil pa me je drugače postavljati vprašanja.
Zame karta zato ni razsodba o človeku. Ni zapor in ni dovoljenje, da nekomu napovemo življenje ter mu s tem vzamemo moč njegove lastne poti.
Je zemljevid. Zemljevid vzorcev, potencialov, darov, notranjih napetosti in obdobij, ko nekatere življenjske teme postanejo glasnejše.

Človek pa je tisti, ki živi. In človek me še vedno zanima bolj kot njegova karta.

ESTONIJA, DOM IN PET LET SPOZNAVANJA SEBE …

Življenje v tujini mi je dalo nov pogled na dom. Včasih moraš od nečesa oditi zelo daleč, da prvič zares vidiš, kaj ti pomeni. Hkrati sem dobila skoraj pet let za drugačno spoznavanje sebe. Svojih globin. Ranljivosti. Sposobnosti. Meja. Radovednosti.
Učila sem se, raziskovala, pisala, povezovala znanja in ustvarjala.
Nastalo je mnogo projektov. Nekateri že skoraj pripravljeni, drugi še vedno čakajo, da pride njihov čas in ugledajo luč sveta. Nekoč bi jih morda želela čim prej dokončati.
Danes razumem, da tudi ideje potrebujejo čas. Nekaterih stvari ni treba na silo spraviti na svet samo zato, ker so že dolgo v nas. Tudi seme nekaj časa raste v temi.
Ko sem se vrnila domov, pa me je čakalo še eno spoznanje. Kljub vsem potem, znanjem, poslovnim, svetovom in duhovnemu raziskovanju, me ponovno kliče tudi nekaj zelo zemeljskega…, delo medicinske sestre.

Bližina človeka.

Skrb. Telo. Ranljivost. Tisti prostor, kjer teorija zelo hitro odpade in pred teboj ostane samo človek.
Morda prav zato danes vedno težje ločujem “duhovno” od “zemeljskega”. Zame nista več dva svetova.
Duhovnost, ki ne zna živeti med ljudmi, boleznijo, delom, odnosi, položnicami, utrujenostjo, smehom in čisto običajnim ponedeljkovim jutrom, mi ne pomeni veliko.

Življenje se vendar dogaja tukaj.

IN POTEM ME JE ŽIVLJENJE USTAVILO ŠE TRETJIČ…

Ko sem mislila, da svoje telesne lekcije že kar dobro poznam, je prišel tretji kolaps.
Tokrat anevrizma…, jagodka v moji glavi, kot sem jo poimenovala.
In ne, ne iščem preproste duhovne razlage, zakaj se je zgodila. Telo ni simbolna enačba in bolezen ni kazen. Pa vendar si danes dovolim v njej videti tudi svojo osebno prispodobo.

Tokrat me je ustavila glava.

Morda zato, da se za trenutek umakne vse tisto, kar nenehno analiziram, raziskujem, načrtujem in poskušam razumeti. Da lahko nekoliko glasneje slišim srce. Da odkrijem še kakšno globino, mimo katere sem morda, v svoji večni želji po razumevanju, prehitro stekla.
Ne vem še, kam me bo pripeljalo to poglavje. In prvič morda niti ne čutim potrebe, da bi morala vedeti.
Tudi to je zame rast. Ne imeti vedno odgovora.
Ostati.
Poslušati.
In dovoliti življenju, da nekaj časa govori prvo.

ZAKAJ TOREJ VILIN KONJ (ić) ?

KAČJI PASTIR oziroma DRAGONFLY?

Mnogo let po tistih otroških pogovorih s kačjim pastirjem sem začela raziskovati njegovo simboliko.
Preobrazba. Sprememba perspektive. Sposobnost pogledati preko prvega vtisa. Minljivost. Prisotnost. Lahkotnost, ki ni površinskost. In predvsem pogled pod površinske napake in pretekle odločitve ljudi ter kako v vsakem prepoznati, sprejeti in spoštovati njegovo resnično bit.

V vsem tem sem prepoznala svojo pot.

Zato Vilin Konj zame ni samo ime.

Je spomin na bosonogo deklico, ki je nekoč čutila, preden se je naučila dvomiti.
In na odraslo žensko, ki je morala narediti precej dolg krog, da je začela ponovno odkrivati tisto, kar je deklica nekoč že vedela.
Danes sem mama dvema dekletoma, ki sem ju rodila, in na neki svoj način tudi vsem tistim, ki jih je moje srce skozi življenje sprejelo kot svoje otroke.
Sem neumorna in nadvse radovedna raziskovalka življenja v vseh oblikah, globinah, odtenkih in niansah…, sem tudi pisateljica in pesnica, medicinska sestra, komercialistka, Djotišinka, Reiki Mojstrica…, strastna bralka, duhovita prijateljica, zahtevna mama in verjetno tudi zahtevna žena 🙈…

Vlog imam mnogo, kakor tudi ti. Nekatere obvladujem z lahkoto, druge mi kravžljajo živce, tretje še pilim, na četro kdaj pozabim…, saj razumeš, kajne?

Učim in se učim.
Berem. Pišem. Tečem. Raziskujem. Ustvarjam. Obožujem vprašanja, ki nimajo hitrih odgovorov…

Rada prebujam radovednost, iščem povezave in v človeku prepoznam možnost tudi takrat, ko je sam trenutno ne zmore videti.
Ne verjamem v prazno mantro, da “zmoremo čisto vse”.
Včasih ne zmoremo. Včasih potrebujemo pomoč. Čas. Počitek. Včasih moramo nekaj izpustiti, se zjokati, priznati poraz ali sprejeti, da pot naprej ne bo takšna, kot smo si jo zamislili.
Toda skoraj vedno nekje obstaja naslednji korak. Morda zelo majhen. Morda povsem v drugo smer.
Toda obstaja.

Verjamem tudi, da ima vsaka situacija svoj zakaj, zato in kako, čeprav vseh teh odgovorov morda nikoli ne bomo poznali.
In že mnogo let se učim neobsojanja.
Pravim učim, ker pri tem človek najbrž nikoli zares ne diplomira.
Vsak hodi svojo pot z zgodbo, ki je drugi ne pozna v celoti. Noben naziv, položaj, znanje ali duhovna pot pa nam NE daje pravice, da drugega ponižujemo, nadvladujemo ali mu določamo, kako bi moral živeti.

Lahko se ne strinjava. Lahko verjameva v različne stvari. Lahko izbereva popolnoma različni poti.

Pa sva še vedno človeka.
Morda je prav to ena največjih modrosti, ki jih še vedno skušam živeti:

Človeka ni treba spremeniti v svojo podobo, da bi ga lahko spoštoval.

Zato ti ne želim povedati, kdo moraš postati. Veliko bolj me zanima, kdo že si, preden odmakneva vse tisto, kar ti je življenje povedalo, da moraš biti.
In če se sedaj spet vprašam, kdo sem jaz?
Še vedno nimam enega samega odgovora.
In lepo mi je tako.

Sem vse, kar sem prehodila.

Tisto, kar že razumem, in tisto, česar še ne.
Bosonoga deklica in ženska z brazgotinami.
Razum in srce.
Zemlja in nebo.
In nekje med njima še vedno leti moj kačji pastir.
Mogoče me zato najdeš v Djotišu.
Mogoče v zgodbi.

Mogoče v pogovoru, učenju ali vprašanju, na katerega odgovor še ne obstaja.

Mogoče pa samo v vetru, soncu, dežju, mavrici, drevesu, listu, morju, potoku, ptici, konju ali drobnem kačjem pastirju, ki se nekega poletnega dne za nekaj trenutkov ustavi ob tebi.
Tam nekje sem.
Točno tam, kjer si tudi ti.

Namaste.

Sedaj pa potujva,
kamorkoli želiva,
kdaj želiva

in

kako želiva…

namaste-mala

Vilin Konj

Prisluhni pesmi